Psalm 141
Psalm 141
Molitva e verno manušeskiri koga i talo ki tuga
1Gospodar, vikinava Tut, sigjar te ave ki mande! Šun mo glaso, koga vikinava ki Tute!
2Neka vazdelpes mli molitva sar temjani anglo Tlo muj, o vazdiba taro mle vasta neka oven sar akšameskiri žrtva!
3Gospodar, čhiv straža ko mlo muj, hem stražajra ko udara taro mle vošta!
4Ma muk: mo srce te džal ko bilo savo bilačhipe, pa te kjerav bilačhe dejlja; te družinav man manušencar koj kjerena bezzakonie, nitu te hav taro olengere šuže hajba!
5Neka khuvel man samo o pravedniko – mangipe tano koga vikinela upri mande, odovaj tano ujlje baši mlo šero; baši olengoro bilačhipa me ka protivinav man uvek me molitvaja.
6Koga olengere vodačia ka oven frdime maškar o karpe, ka hajljoven kobor gudle sine mle lafia.
7Sar koga okova manuš so orinela te randel hem pharavela i phuv, agjar ka oven lengere kokala rasfrdime ko prago telal e phuvjakoro.
8Gospodar, ki Tute tane irame me jajkha, ki Tute nadinava man, ma muk te preperel mi duša!
9Arak man tari stapica so čhigela mange, taro plimke e bilačhengere.
10Neka peren o bilačhe ko pumare zamke, a me te našav olendar!