Molitva e verno manušeskiri koga i talo ki tuga

¹Gospodar, vikinava Tut, sigjar te ave ki mande! Šun mo glaso, koga vikinava ki Tute!

²Neka vazdel pes mli molitva sar temjani anglo Tlo muj, o vazdiba taro mle vasta neka oven sar akšameskiri žrtva!

³Gospodar, čhiv straža ko mlo muj, hem stražajra ko udara taro mle vošta!

⁴Ma muk: mo srce te džal ko bilo savo bilačhipe, pa te kjerav bilačhe dejlja; te družinav man manušencar koj kjerena bezzakonie, nitu te hav taro olengere šuže hajba!

⁵Neka khuvel man samo o pravedniko – mangipe tano koga vikinela upri mande, odovaj tano ujlje baši mlo šero; baši olengoro bilačhipa me ka protivinav man uvek me molitvaja.

⁶Koga olengere vodačia ka oven frdime maškar o karpe, ka hajljoven kobor gudle sine mle lafia.

⁷Sar koga okova manuš so orinela te randel hem pharavela i phuv, agjar ka oven lengere kokala rasfrdime ko prago telal e phuvjakoro.

⁸Gospodar, ki Tute tane irame me jajkha, ki Tute nadinava man, ma muk te preperel mi duša!

⁹Arak man tari stapica so čhigela mange, taro plimke e bilačhengere.

¹⁰Neka peren o bilačhe ko pumare zamke, a me te našav olendar!